II
Kako kaplje svetlobe dolbejo kamen!
Kako kri žarkov oživlja mrtvi kristal!
Kako odsevi sejejo sonce v kamen,
in večni sen beži pred bežno peno senc!
Kako marmor blesti - do lepote bel in boleč -
ko princeso prostora okrona svetli venec!
Kako dekliški zna biti mrzli, trdi kamen!
Kako toplo je njeno kamnito telo
v objemu svetlobe - dar, deviško omamen!
In kako mehka je njena kamnita koža
za ljubkujoči zrak - v marmorno ženo
prerojena morska pena, večno odprta roža!
Kako si jo žarki želijo!
Kako v nebo dvigajo božanstvo njenega
spola in v rosi njenih prsi drhtijo
od lepote! Kako se luč spreminja v slo!
Kako zaljubljeni dan odkriva in
ljubosumna noč skriva njeno golo telo!
Glej to igro, to ljubezen kamna in svetlobe:
kako kip kristalizira iz obrisa v ris,
iz temne razlike v beli lik, iz grobe
negibnosti v kot privid rahli gib,
iz brezčutne večnosti v živi čudež,
v zmeraj znova lepo smrtni hip!
Kajti, svetloba je mati svetá in vseh stvari:
glej, kako za roko pelje svoje otroke
iz niča v luč, iz noči
v dar, iz noči
v oči!-
O soha, hči kamna in luči! ...
In njene oblike: v eros zgoščena svetloba!
Ta glasba: glej, ni kamen - to je mehkoba
brez enega samega nestrpnega roba!
Drhteča zrelost zraka in blesk poln globine!
Magnetno polje ženske! - Le pobožaj jih z očmi,
te njene gole, bele, blage obline! ...
Ljubkuj z očmi očarljivo razmršenost njenih las
- kot bi pravkar, še omamljena, vstala iz objema -
in s pogledom odpoljubi neslišni glas
z njenih - kot za poljub - razprtih ustnic!
S prsti vida nežno božaj njene prsi,
kjer prhuta visoki klic ljubezenskih ptic!
Objemi jo vso - njo, vase bežečo daljavo,
s sanjsko željo ji sezi pod čarobni pas!
Z vso strastjo pogleda ljubi to postavo,
ki ukazuje - neznansko krhka, telo luči:
"Postava lepote sem. Ne ljubi me
z dlamni - ubil me boš! Ljubi me le z očmi!"
Ker, njena lepota je nedotakljivi plamen!
Ker, vsak dotik je umori, da je mrzla in mrtva
kot kamen ... - da je le še mrzel, mrtev kamen!
(Kakor bi jo pahnil iz luči na dno noči.)
Človek, o glej, kako je živa, kako srebrna,
kako sveta, kako svetloba za tvoje oči,
in kako je ranljiva v smrtobjemu noči!
- Rože zvene, če je ne zalijejo pogledi. -
In lepota mrtve boginje živi
le v ljubezni
In njene oblike: v eros zgoščena svetloba!
Ta glasba: glej, ni kamen - to je mehkoba
brez enega samega nestrpnega roba!
Drhteča zrelost zraka in blesk poln globine!
Magnetno polje ženske! - Le pobožaj jih z očmi,
te njene gole, bele, blage obline! ...
Ljubkuj z očmi očarljivo razmršenost njenih las
- kot bi pravkar, še omamljena, vstala iz objema -
in s pogledom odpoljubi neslišni glas
z njenih - kot za poljub - razprtih ustnic!
S prsti vida nežno božaj njene prsi,
kjer prhuta visoki klic ljubezenskih ptic!
Objemi jo vso - njo, vase bežečo daljavo,
s sanjsko željo ji sezi pod čarobni pas!
Z vso strastjo pogleda ljubi to postavo,
ki ukazuje - neznansko krhka, telo luči:
"Postava lepote sem. Ne ljubi me
z dlamni - ubil me boš! Ljubi me le z očmi!"
Ker, njena lepota je nedotakljivi plamen!
Ker, vsak dotik je umori, da je mrzla in mrtva
kot kamen ... - da je le še mrzel, mrtev kamen!
(Kakor bi jo pahnil iz luči na dno noči.)
Človek, o glej, kako je živa, kako srebrna,
kako sveta, kako svetloba za tvoje oči,
in kako je ranljiva v smrtobjemu noči!
- Rože zvene, če je ne zalijejo pogledi. -
In lepota mrtve boginje živi
le v ljubezni
in od ljubezni
tvojih oči! ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar