Neža Maurer: Okrog vseh dreves

Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je trhlo,
nagnito,
spodkopano,
spodžagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla,
nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten.
In sam.

Oton Župančič: Ti skrivnostni moj cvet

Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota,
jaz sem te iskal,
mimo tebe sem šel in pogledal sem te
in ves sem vztrepetal ...
In moje srcé zaslútilo je
tvojo tajno moč,
in moje srcé zaslútilo je,
kak jasni se noč.

In v moji duši zacvelo je
zakladov nebroj,
vse bitje mi zahrepenelo je
za teboj, za teboj
ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota ...

O, jaz sem bogat -
pomagaj, pomagaj mi dvigniti
moje duše zaklad!

W. Shakespeare : Dva gospoda iz Verone

Tretje poglavje
Prvi prizor

Valentin (kleče). Zakaj ne rajši smrt ko takšne muke -
smrt, ki iz nas naš lastni jaz prežene?
A ker je Silvija moj lastni jaz,
bo zame smrt, če bom pregnan od nje.
Je luč še luč, če Silvije ne vidiš?
Je radost radost, kjer ni Silvije?
In če je ni, jo v svojem duhu gledam,
živeč ob senci nje popolnosti.
Samo v nočeh, ki jih pri nji prebijem,
je gostolenje slavca muzika,
le tiste dni, ko vidim Silvijo,
je zame dan res dan, sicer je noč.
Ona je moja bit - zato me ni,
kadar njena čudovita moč
ne hrani in oživlja in živi.
Če tu počakam, pač dočakam smrt,
če pa zbežim pred smrtjo, smrti vendar
ne bom ubežal - a življenju bom.
[Pade z obrazom na zemljo]

Ivan Minatti: Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Ivan Minatti: Ne morem ti dati

Ne morem ti dati
smeha -

preveč je joka v meni
ne svetlobe -
v meni črna praznina zija,
ne vere -
ali naj gnezdi ptič na usahlem drevesu?
ne neugnane prsti -
mrtvo, steptano pogorišče sem,
ne sebe -
preveč od trav in spominov.

Ničesar ti ne morem dati.

Samo to težko, lačno kri,
ki se pohlepna skozme vali:
jemati!

Emily Dickinson: 315

Po tvoji Duši šari,

Kot Pianist to s Tipkami počne,
Preden Glasbe polnost vrže nanje -
Postopoma s trepljanjem te omamlja -
Tvojo krhko Bit na Udarec
Nadzemeljski pripravlja
Z majhnimi kladivi - zvenečimi od daleč -
Potem od bliže - in tako počasi -
Da Dih se utegne ti umiriti -
Možgani - se Shladiti -
Potem oseka - z Eno - silno - Strelo -
Ki z gole Duše kožo ti odre -

Ko Vihre s Šapami Gozdove grabijo -
Vesolje - tiho in negibno je -