Niko Grafenauer: Čas

Čas se neviden odeva
v noč ali dan.
Tako pred nami mineva
zdaj svetel in zdaj teman.

Kadar se času mudi
ne gleda nase,
a spet in spet v uro upira oči,
če dolgčas pase.

Čas se dotika vsega
okrog nas.
A z leti najraje rezlja
gube v obraz.

Zob časa neustavljivo
gloda in ruši
vse živo
zunaj in v duši.
Časa samega zase sploh ni.
V vsakem od nas je.
In z nami vred se nekoč potopi
v gluho brezčasje.

Dane Zajc: Besede v dež

Dež, obvaruj me pred mano.
Naj ne pridem k meni opotekav
in s cunjasto kožo.
Ne s kletvinami pod opuhnjenim
jezikom. Ne z lažmi
in ne z medenimi sladkostmi.
Ne s potoglavimi smehljaji.
Ne z obljubami. Ne z upanji
lažnimi. Dež, ne.

Ne pusti me več k meni.
Ne razhojenega. Ne razgrabljenega.
Ne, ki grabi, dež.

Si razmislek. Me vklepaš
v tihoto kapelj. Kapelj.
Z vodo zalivaš poti.
Prehode delaš neprehodne.
Zgrabi ga, o katerem govoriva,
drži ga pod vodo, ne spusti ga.
Trešči njegovo dušo ob katedralo Škednjovca.
Naj umre. Naj mu voda zalije oči.
Hudournik odplakne besede.
Naj ga ptiči in miši raznesejo.
Za radaljo življenja stran od mene.
Mejnik med nama smrt.

Dež, obdrži me v vodi.
Pokrij me s klobukom vode.
A ne daj mi govoriti.

Zakleni me pred mano, dež.

Kosovel: KONS: Mačka

Mačka je skočila skozi okno.
Skočila je na klavir.
Zaigrala je in se začudila:
Kadar skačem, poje klavir.
Jaz sem bil v sosednji sobi
in sem mislil, da duh igra.
Ali še enkrat je udarilo
in mačka je skočila
skozi okno.

Koder hodi novi pesnik,
povsod se odziva klavir.
Ali nikdo ga ne moti
kakor mačke.
Ves svet je zavzet: Ta človek
je norec
ali je pesnik.
IN VSI POSLUŠAJO NJEGOVE
KORAKE, ki pojo kot na klavirju.

Ivan Minatti : Čakam te

Čakam te.Čakam, prisluškujem, miže, kdaj med tisočemi stopinjami začutim tvoje, kdaj med tisočemi zaznam tvoj dih. Povsod te iščem: po vseh križiščih, po vseh poteh, v potezah prihajajočih in odhajajočih, v igri oblakov, v menjavah senc pod večer… O, leta dolgo te iščem. Nekoč boš prišla. Z lasmi dišečimi po vetru in brezmejni prostosti, usodna, neizbežna, z očmi pogubnimi kot zamolkel talmun, ki skriva v sebi zdaj smrt, zdaj življenje… Nekoč boš prišla. Ker moraš priti.