ponedeljek, 25. februar 2008

S. Kosovel : Ecca Homo


S teboj govorim, pa sem ti daleč.
Senca je vzrasla v tisoč senc.

Sam sebe ne ločim v njih, ne poznam.
Kako naj ti rečem, kam?

Mrzel pepel leži nad sencami.
Živci izmučeni od abstraktnih oblik
lastnega jaza.
Bog. Ne poznam mu obraza.
Eno je vroče: žeja Pravice in Odrešitve.Eno je sveto: Preprosto in Pristno.
A nad nami
melanholija sivih tlakov,
mrličev, ki ne morejo umreti.
P.S. Vem, vi ne morete tega razumeti.

nedelja, 24. februar 2008

Ivo Svetina : Samo tebi dajem


Samo tebi dajem te revne besede,
ki me nikdar ne bodo povzdignile,
ker iz sebe tebi dajem te glasove,
z vokali povezane v ogrlico melodije.

Samo zate jih pletem, kitice otroškega
jezika, ki se na soncu topi kot srebrna
gora in izhlapi, še preden se glina strdi,
da njeno lice ostane gladko in brez sledi.

Z vetrom prihajaš iz južne hiše neba,
barva mlade Petrarkine tinte, da z Lavro
sloviš v zapisanem ljubezenskem imenu;

v pismu prihajaš, da se me v spanju dotakne
nemi odmev telesa tvojega, tanek in slaboten
kot ogledala mrzlega zlat obraz.

petek, 22. februar 2008

Boris A. Novak : Kamnita Afrodita


II


Kako kaplje svetlobe dolbejo kamen!
Kako kri žarkov oživlja mrtvi kristal!
Kako odsevi sejejo sonce v kamen,
in večni sen beži pred bežno peno senc!
Kako marmor blesti - do lepote bel in boleč -
ko princeso prostora okrona svetli venec!

Kako dekliški zna biti mrzli, trdi kamen!
Kako toplo je njeno kamnito telo
v objemu svetlobe - dar, deviško omamen!
In kako mehka je njena kamnita koža
za ljubkujoči zrak - v marmorno ženo
prerojena morska pena, večno odprta roža!

Kako si jo žarki želijo!
Kako v nebo dvigajo božanstvo njenega
spola in v rosi njenih prsi drhtijo
od lepote! Kako se luč spreminja v slo!
Kako zaljubljeni dan odkriva in
ljubosumna noč skriva njeno golo telo!

Glej to igro, to ljubezen kamna in svetlobe:
kako kip kristalizira iz obrisa v ris,
iz temne razlike v beli lik, iz grobe
negibnosti v kot privid rahli gib,
iz brezčutne večnosti v živi čudež,
v zmeraj znova lepo smrtni hip!

Kajti, svetloba je mati svetá in vseh stvari:
glej, kako za roko pelje svoje otroke
iz niča v luč, iz noči
v dar, iz noči
v oči!-
O soha, hči kamna in luči! ...

In njene oblike: v eros zgoščena svetloba!
Ta glasba: glej, ni kamen - to je mehkoba
brez enega samega nestrpnega roba!
Drhteča zrelost zraka in blesk poln globine!
Magnetno polje ženske! - Le pobožaj jih z očmi,
te njene gole, bele, blage obline! ...

Ljubkuj z očmi očarljivo razmršenost njenih las
- kot bi pravkar, še omamljena, vstala iz objema -
in s pogledom odpoljubi neslišni glas
z njenih - kot za poljub - razprtih ustnic!
S prsti vida nežno božaj njene prsi,
kjer prhuta visoki klic ljubezenskih ptic!

Objemi jo vso - njo, vase bežečo daljavo,
s sanjsko željo ji sezi pod čarobni pas!
Z vso strastjo pogleda ljubi to postavo,
ki ukazuje - neznansko krhka, telo luči:
"Postava lepote sem. Ne ljubi me
z dlamni - ubil me boš! Ljubi me le z očmi!"

Ker, njena lepota je nedotakljivi plamen!
Ker, vsak dotik je umori, da je mrzla in mrtva
kot kamen ... - da je le še mrzel, mrtev kamen!
(Kakor bi jo pahnil iz luči na dno noči.)
Človek, o glej, kako je živa, kako srebrna,
kako sveta, kako svetloba za tvoje oči,

in kako je ranljiva v smrtobjemu noči!
- Rože zvene, če je ne zalijejo pogledi. -
In lepota mrtve boginje živi
le v ljubezni
in od ljubezni
tvojih oči! ...

torek, 19. februar 2008

F. Prešeren : Kam?


Ko brez miru okrog divjam,
prijat'lji prašajo me : kam?

Prašájte raj' oblak nebá,
prašájte raje val morjá,

kadar mogočni gospodar
drvi jih sem ter tja vihar.

Oblak ne ve in val ne kam,
kam nese me obup, ne znam.

Samó to znam, samó to vem
da pred obličje nje ne smem

in da ni mesta vrh zemljé,
kjer bi pozabil to gorjé!

nedelja, 17. februar 2008

Svetlana Makarovič: Mačje oči



Kdor gleda ljudi skozi mačje oči,
jih morda še najbolj pozna,
saj mačke vedo, da z ljudmi je tako,
da jim radi prinašajo zlo,
hinavski, zahrbtni, pretkani,
na videz ljubeči in vdani -
Kdor gleda ljudi skozi mačje oči,
ta ve, da so mojstri laži.

In kadar mi ti na uho šepetaš,
prisegaš, da rad me imaš,
verjameš, kako me do kraja poznaš,
pa mešaš resnico in laž,
in prazne besede ponujaš
in prave trenutke zamujaš .
naekrat med nama se vse spremeni,
gledam te skozi mačje oči.

Kdor gleda ljudi skozi mačje oči,
jih je že dodobra spoznal
in vso veličino človeške laže
odtehta en sam mačji mijav -
mar bi se udobno usedli
zakaj ne bi skupaj zapredli?
A kaj, ko človeku zaupati ni,
gledamo skozi mačje oči ...

ponedeljek, 11. februar 2008

Srečko Kosovel: Sonet smrti


In vse je nič. Te žametne oči
so kakor žalost, ki strmi v sivino
njih temni sloj prodira med tišino
kot zvok, ki se v šumenju izgubi.
Te tihe, črne, žametne oči
mi s svojim temnim bleskom in milino
poljubljajo to sivo bolečino,
ki mojo dušo vsak dan bolj duši.
Te tihe, črne, žametne oči
so kakor črno, žametno nebo,

nas ostro rano Krasa razprostrto,

so kakor luč, ki dušo pomiri;

ko ugasne nad pokrajino razdrto,

se v mehko temo duša potopi.

ponedeljek, 4. februar 2008

Svetlana Makarovič: Romanca o žabah

Pred davnimi leti in daleč od tod
živela princeska je mlada,
vsak dan se vsaj enkrat spustila je v jok,
ker princa imela bi rada,
nekoč je vsa žalostna zrla v vodnjak,
kar žaba iz vode poskoči,
princeska pomisli - to princ je zaklet!

Pa brž se pogumno odloči
pa žabo poljubi iz vsega srca,
četudi žival je nečista,
pa čaka, da princ bo poskočil iz nje,

a žaba - še zmeraj je ista!
pa vendar deklič ne odneha za nič,
obišče še druge vodnjake

in dan za dnem v mislih na princa iz sanj
poljubljala žabje je spake,
a žaba je žaba in princev ni več,
princeske pa tudi iz mode,
dekletom, ki iščejo princa iz sanj,
pa pravimo danes prismode.