L. Cohen: Zato sem umaknil pogled

pogledala si me
in mi ni padlo na pamet
da si morda izbirala
svojega življenjskega sopotnika

pogledala si me
čez steklenice in postave
in pomislil sem
saj se vendar hecaš

gotovo misliš da sem dovolj nor
da bi stopil onstran tvojih oči
v odprt jašek dvigala

zato umaknil sem pogled
in čakal
da bi postala palma

ali vrana

ali širni siv ocean misli
ali širni siv ocean misli

poglej me zdaj
poročenega s vsemi - razen s teboj

M. Krese: Sanjala sem

Sanjala sem, da sem se zbudila na ulicah New Yorka.
Nosil si mornarsko majico, široka ramena si imel
in tisoč potovalnih čekov.
Prijel si me in rekel: »Greva.«
In rekel si to odločno in moško in ljubeče in tako
kot je treba in tako kot si želim in tako kot v filmih in želje bral si mi iz oči in magnolije so v
Central Parku cvetele in ob kavi sva kar naprej
sedela in gledala ljudi in obleke in parfume
kupovala in letala so okrog letala. Vseh besed te
lepote sploh ne poznam.

In zbudila sem se sredi New Yorka.
In dejal si,
tako si močna in strupena,
da so magnolijam vsi cvetovi odleteli.
V Central parku.

P.S. Odlomek iz »Življenje feministke.«

Niko Grafenauer: Čas

Čas se neviden odeva
v noč ali dan.
Tako pred nami mineva
zdaj svetel in zdaj teman.

Kadar se času mudi
ne gleda nase,
a spet in spet v uro upira oči,
če dolgčas pase.

Čas se dotika vsega
okrog nas.
A z leti najraje rezlja
gube v obraz.

Zob časa neustavljivo
gloda in ruši
vse živo
zunaj in v duši.
Časa samega zase sploh ni.
V vsakem od nas je.
In z nami vred se nekoč potopi
v gluho brezčasje.

Dane Zajc: Besede v dež

Dež, obvaruj me pred mano.
Naj ne pridem k meni opotekav
in s cunjasto kožo.
Ne s kletvinami pod opuhnjenim
jezikom. Ne z lažmi
in ne z medenimi sladkostmi.
Ne s potoglavimi smehljaji.
Ne z obljubami. Ne z upanji
lažnimi. Dež, ne.

Ne pusti me več k meni.
Ne razhojenega. Ne razgrabljenega.
Ne, ki grabi, dež.

Si razmislek. Me vklepaš
v tihoto kapelj. Kapelj.
Z vodo zalivaš poti.
Prehode delaš neprehodne.
Zgrabi ga, o katerem govoriva,
drži ga pod vodo, ne spusti ga.
Trešči njegovo dušo ob katedralo Škednjovca.
Naj umre. Naj mu voda zalije oči.
Hudournik odplakne besede.
Naj ga ptiči in miši raznesejo.
Za radaljo življenja stran od mene.
Mejnik med nama smrt.

Dež, obdrži me v vodi.
Pokrij me s klobukom vode.
A ne daj mi govoriti.

Zakleni me pred mano, dež.

Kosovel: KONS: Mačka

Mačka je skočila skozi okno.
Skočila je na klavir.
Zaigrala je in se začudila:
Kadar skačem, poje klavir.
Jaz sem bil v sosednji sobi
in sem mislil, da duh igra.
Ali še enkrat je udarilo
in mačka je skočila
skozi okno.

Koder hodi novi pesnik,
povsod se odziva klavir.
Ali nikdo ga ne moti
kakor mačke.
Ves svet je zavzet: Ta človek
je norec
ali je pesnik.
IN VSI POSLUŠAJO NJEGOVE
KORAKE, ki pojo kot na klavirju.

Ivan Minatti : Čakam te

Čakam te.Čakam, prisluškujem, miže, kdaj med tisočemi stopinjami začutim tvoje, kdaj med tisočemi zaznam tvoj dih. Povsod te iščem: po vseh križiščih, po vseh poteh, v potezah prihajajočih in odhajajočih, v igri oblakov, v menjavah senc pod večer… O, leta dolgo te iščem. Nekoč boš prišla. Z lasmi dišečimi po vetru in brezmejni prostosti, usodna, neizbežna, z očmi pogubnimi kot zamolkel talmun, ki skriva v sebi zdaj smrt, zdaj življenje… Nekoč boš prišla. Ker moraš priti.

S. Kosovel : Ecca Homo

S teboj govorim, pa sem ti daleč.
Senca je vzrasla v tisoč senc.
Sam sebe ne ločim v njih, ne poznam.
Kako naj ti rečem, kam?

Mrzel pepel leži nad sencami.
Živci izmučeni od abstraktnih oblik
lastnega jaza.Bog. Ne poznam mu obraza.

Eno je vroče: žeja Pravice in Odrešitve.Eno je sveto: Preprosto in Pristno.
A nad nami
melanholija sivih tlakov,
mrličev, ki ne morejo umreti.

P.S. Vem, vi ne morete tega razumeti.

Ivo Svetina : Samo tebi dajem

Samo tebi dajem te revne besede,
ki me nikdar ne bodo povzdignile,
ker iz sebe tebi dajem te glasove,
z vokali povezane v ogrlico melodije.

Samo zate jih pletem, kitice otroškega
jezika, ki se na soncu topi kot srebrna
gora in izhlapi, še preden se glina strdi,
da njeno lice ostane gladko in brez sledi.

Z vetrom prihajaš iz južne hiše neba,
barva mlade Petrarkine tinte, da z Lavro
sloviš v zapisanem ljubezenskem imenu;

v pismu prihajaš, da se me v spanju dotakne
nemi odmev telesa tvojega, tanek in slaboten
kot ogledala mrzlega zlat obraz.

Boris A. Novak : Kamnita Afrodita

II

Kako kaplje svetlobe dolbejo kamen!
Kako kri žarkov oživlja mrtvi kristal!
Kako odsevi sejejo sonce v kamen,
in večni sen beži pred bežno peno senc!
Kako marmor blesti - do lepote bel in boleč -
ko princeso prostora okrona svetli venec!

Kako dekliški zna biti mrzli, trdi kamen!
Kako toplo je njeno kamnito telo
v objemu svetlobe - dar, deviško omamen!
In kako mehka je njena kamnita koža
za ljubkujoči zrak - v marmorno ženo
prerojena morska pena, večno odprta roža!

Kako si jo žarki želijo!
Kako v nebo dvigajo božanstvo njenega
spola in v rosi njenih prsi drhtijo
od lepote! Kako se luč spreminja v slo!
Kako zaljubljeni dan odkriva in
ljubosumna noč skriva njeno golo telo!

Glej to igro, to ljubezen kamna in svetlobe:
kako kip kristalizira iz obrisa v ris,
iz temne razlike v beli lik, iz grobe
negibnosti v kot privid rahli gib,
iz brezčutne večnosti v živi čudež,
v zmeraj znova lepo smrtni hip!

Kajti, svetloba je mati svetá in vseh stvari:
glej, kako za roko pelje svoje otroke
iz niča v luč, iz noči

v dar, iz noči

v oči!-

O soha, hči kamna in luči! ...

In njene oblike: v eros zgoščena svetloba!
Ta glasba: glej, ni kamen - to je mehkoba
brez enega samega nestrpnega roba!
Drhteča zrelost zraka in blesk poln globine!
Magnetno polje ženske! - Le pobožaj jih z očmi,
te njene gole, bele, blage obline! ...

Ljubkuj z očmi očarljivo razmršenost njenih las
- kot bi pravkar, še omamljena, vstala iz objema -
in s pogledom odpoljubi neslišni glas
z njenih - kot za poljub - razprtih ustnic!
S prsti vida nežno božaj njene prsi,
kjer prhuta visoki klic ljubezenskih ptic!

Objemi jo vso - njo, vase bežečo daljavo,
s sanjsko željo ji sezi pod čarobni pas!
Z vso strastjo pogleda ljubi to postavo,
ki ukazuje - neznansko krhka, telo luči:
"Postava lepote sem. Ne ljubi me
z dlamni - ubil me boš! Ljubi me le z očmi!"

Ker, njena lepota je nedotakljivi plamen!
Ker, vsak dotik je umori, da je mrzla in mrtva
kot kamen ... - da je le še mrzel, mrtev kamen!
(Kakor bi jo pahnil iz luči na dno noči.)
Človek, o glej, kako je živa, kako srebrna,
kako sveta, kako svetloba za tvoje oči,

in kako je ranljiva v smrtobjemu noči!
- Rože zvene, če je ne zalijejo pogledi. -
In lepota mrtve boginje živi
le v ljubezni

in od ljubezni

tvojih oči! ...

F. Prešeren : Kam?

Ko brez miru okrog divjam,
prijat'lji prašajo me : kam?

Prašájte raj' oblak nebá,
prašájte raje val morjá,

kadar mogočni gospodar
drvi jih sem ter tja vihar.

Oblak ne ve in val ne kam,
kam nese me obup, ne znam.

Samó to znam, samó to vem
da pred obličje nje ne smem

in da ni mesta vrh zemljé,
kjer bi pozabil to gorjé!

Svetlana Makarovič: Mačje oči

Kdor gleda ljudi skozi mačje oči,
jih morda še najbolj pozna,
saj mačke vedo, da z ljudmi je tako,
da jim radi prinašajo zlo,
hinavski, zahrbtni, pretkani,
na videz ljubeči in vdani -
Kdor gleda ljudi skozi mačje oči,
ta ve, da so mojstri laži.

In kadar mi ti na uho šepetaš,
prisegaš, da rad me imaš,
verjameš, kako me do kraja poznaš,
pa mešaš resnico in laž,
in prazne besede ponujaš
in prave trenutke zamujaš .
naekrat med nama se vse spremeni,
gledam te skozi mačje oči.

Kdor gleda ljudi skozi mačje oči,
jih je že dodobra spoznal
in vso veličino človeške laže
odtehta en sam mačji mijav -
mar bi se udobno usedli
zakaj ne bi skupaj zapredli?
A kaj, ko človeku zaupati ni,
gledamo skozi mačje oči ...

Srečko Kosovel: Sonet smrti

In vse je nič. Te žametne oči
so kakor žalost, ki strmi v sivino
njih temni sloj prodira med tišino
kot zvok, ki se v šumenju izgubi.

Te tihe, črne, žametne oči
mi s svojim temnim bleskom in milino
poljubljajo to sivo bolečino,
ki mojo dušo vsak dan bolj duši.

Te tihe, črne, žametne oči
so kakor črno, žametno nebo,
nas ostro rano Krasa razprostrto,
so kakor luč, ki dušo pomiri;
ko ugasne nad pokrajino razdrto,
se v mehko temo duša potopi.

Svetlana Makarovič: Romanca o žabah

Pred davnimi leti in daleč od tod
živela princeska je mlada,
vsak dan se vsaj enkrat spustila je v jok,
ker princa imela bi rada,
nekoč je vsa žalostna zrla v vodnjak,
kar žaba iz vode poskoči,
princeska pomisli - to princ je zaklet!
Pa brž se pogumno odloči
pa žabo poljubi iz vsega srca,
četudi žival je nečista,
pa čaka, da princ bo poskočil iz nje,
a žaba - še zmeraj je ista!
pa vendar deklič ne odneha za nič,
obišče še druge vodnjake
in dan za dnem v mislih na princa iz sanj
poljubljala žabje je spake,
a žaba je žaba in princev ni več,
princeske pa tudi iz mode,
dekletom, ki iščejo princa iz sanj,
pa pravimo danes prismode.

Neža Maurer: Okrog vseh dreves

Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je trhlo,
nagnito,
spodkopano,
spodžagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla,
nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten.
In sam.

Oton Župančič: Ti skrivnostni moj cvet

Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota,
jaz sem te iskal,
mimo tebe sem šel in pogledal sem te
in ves sem vztrepetal ...
In moje srcé zaslútilo je
tvojo tajno moč,
in moje srcé zaslútilo je,
kak jasni se noč.

In v moji duši zacvelo je
zakladov nebroj,
vse bitje mi zahrepenelo je
za teboj, za teboj
ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota ...

O, jaz sem bogat -
pomagaj, pomagaj mi dvigniti
moje duše zaklad!

W. Shakespeare : Dva gospoda iz Verone

Tretje poglavje
Prvi prizor

Valentin (kleče). Zakaj ne rajši smrt ko takšne muke -
smrt, ki iz nas naš lastni jaz prežene?
A ker je Silvija moj lastni jaz,
bo zame smrt, če bom pregnan od nje.
Je luč še luč, če Silvije ne vidiš?
Je radost radost, kjer ni Silvije?
In če je ni, jo v svojem duhu gledam,
živeč ob senci nje popolnosti.
Samo v nočeh, ki jih pri nji prebijem,
je gostolenje slavca muzika,
le tiste dni, ko vidim Silvijo,
je zame dan res dan, sicer je noč.
Ona je moja bit - zato me ni,
kadar njena čudovita moč
ne hrani in oživlja in živi.
Če tu počakam, pač dočakam smrt,
če pa zbežim pred smrtjo, smrti vendar
ne bom ubežal - a življenju bom.
[Pade z obrazom na zemljo]

Ivan Minatti: Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Ivan Minatti: Ne morem ti dati

Ne morem ti dati
smeha -

preveč je joka v meni
ne svetlobe -
v meni črna praznina zija,
ne vere -
ali naj gnezdi ptič na usahlem drevesu?
ne neugnane prsti -
mrtvo, steptano pogorišče sem,
ne sebe -
preveč od trav in spominov.

Ničesar ti ne morem dati.

Samo to težko, lačno kri,
ki se pohlepna skozme vali:
jemati!

Emily Dickinson: 315

Po tvoji Duši šari,

Kot Pianist to s Tipkami počne,
Preden Glasbe polnost vrže nanje -
Postopoma s trepljanjem te omamlja -
Tvojo krhko Bit na Udarec
Nadzemeljski pripravlja
Z majhnimi kladivi - zvenečimi od daleč -
Potem od bliže - in tako počasi -
Da Dih se utegne ti umiriti -
Možgani - se Shladiti -
Potem oseka - z Eno - silno - Strelo -
Ki z gole Duše kožo ti odre -

Ko Vihre s Šapami Gozdove grabijo -
Vesolje - tiho in negibno je -